Njegov krik je zvenel nečloveško. Morda je bil star dvajset let, sedel v bolnišnici. Njegove roke so se ovili okoli njega, ko je poskušala šepetati besede udobja, poskušala ustaviti stalne živalske krize. Bila je tam, rekla mu je - ne bo nikoli zapustila njega. Bila sta poročena manj kot eno leto.
Po vseh ugotovitvah motorna kolesa niso bila krivda.
Še en voznik ga ni videl. Ampak njegova možganska poškodba ni marala, čigar krivda je bila. Sedaj je bilo do konca svojega življenja posmehljivo nad vsemi upi, ki jih je mladi nekoč imel za svojo prihodnost.
Večina ljudi tega vidika ne vidi. Udobno je to ignorirati. Razumemo, da vsakdo boli včasih, in celo ta smrt na koncu pride za vsakogar. Kaj pa to?
Oblikovanje naključnih dogodkov
Kaj pa navidez naključni dogodki, ki ne samo poškodujejo, ne samo ubijati, temveč odtrgati kose, kdo smo, in pustimo, da se je razkril ostanek, da se borimo s tem, kar se je zgodilo? Kako naj naredimo kakršenkoli občutek potrebe vesolja, da paraliziramo svetlo mlado žensko, da bi bolezen, ki požira možgane, utrujenemu znanstveniku, ali da bi otrok za vedno izgubil nekaj korakov, ki so jih naredili pri učenju ?
V času bolezni se mnogi obračajo k veri in molitvi.
Nevrološke bolezni lahko pretrese te temelje. Zakaj bi Bog, ki ustvarja taka grozotja, nikoli ne bo odgovoril na nas? Resnica je, da številne nevrološke bolezni ostajajo neozdravljive. Mnogim je lažje zavrniti idejo o Bogu v celoti. Tudi če bi bil Bog, ki je to storil, zakaj bi se motili z božanstvom, ki se nam očitno briga za tako malo?
Črna luknja nevroloških bolezni
Nevrološka bolezen postavlja poseben spin na starostno "vprašanje zla", ki je več stoletij plazil vernike. To ni samo trpljenje v smislu bolečine ali smrti. Medtem ko smrt ponuja morebitno udobje nečloveške duše, ki prehiteva na boljši kraj, lahko nevrološke bolezni brezskrbno igrajo s samim pojmom duše. Možganska bolezen lahko spremeni osebnost, da nekdo deluje hladno, krade spomine ali naše sposobnosti, da naredimo tiste stvari, na katere smo se nekoč odlikovali, kot na primer tiste, ki jih imamo radi. Če je bolezen možganov spremenjena z boleznijo, v kakšni točki njihova dejanja ali osebnost odražajo njihovo bolezen in ne, kdo so "resnično"?
Tudi v zgodbi o Jobu, ko se je dober človek srečal z uničujočim nizom božansko naravnanih nesreč, je ves čas ostal Job. Kako bi se smisel zgodbe spremenil, če bi Job izgubil sposobnost, da bi bil, tudi Job? Kaj, če izgubi del možganov, ki mu je omogočil, da se spoprime ali razume? Kaj bi torej pomenilo njegovo trpljenje?
Ne morem upati, da bom odgovoril na ta vprašanja v enem članku ali celo sploh. Religija in duhovnost sta zelo osebna stvar in vsakdo bo našel svoj odgovor.
Želim samo priznati, da če je nevrološka bolezen postavila ta vprašanja v vas, niste sami.
Zame je izguba nas samih, kot je izguba kakšne druge drage pripadnosti ali prijateljstva, pomislila na to, kaj bi bilo lahko trajnejše in smiselno. Da se spoprimem z nevrološkimi boleznimi, moram razmisliti o vsem, česar trenutno možijo možgani. Kar je najbolj smiselno, ni več "jaz", ki je v moji glavi, "jaz", ki se lahko kos kosi, dokler moje telo ni prazna lupina. Obstaja še ena »jaz«, ki obstaja v mislih drugih, v njihovih spominih in v kako sem se spremenil, kako bi lahko šli o svojem življenju.
Pred tem sem rekel: "Mi smo naši možgani" in verjamem v to. Toda tudi jaz verjamem, da je del tistega, kar smo, tudi v drugih možganih. Ob upoštevanju tega se mi zdi, da lahko dobim nekaj perspektive tudi glede krutosti nevrološke bolezni.
Ne vem, da to nudi vsakršno udobje tistim, ki trpijo zaradi nevroloških bolezni, bodisi sami ali drugi, če pa to opisujete, želim vam najbolj smiselno udobje, ki ga lahko najdeš, pa ga boste našli.